»Mi že kakamo v kahlico. Pa vi?«

0
480

Starševstvo je nekaj najlepšega, a hkrati tudi najtežjega za odraslega človeka. Zakaj najtežjega? Ko dobiš otroka, ta s seboj na svet ne prinese navodil za uporabo, nikakršnega priročnika, temveč le sebe – v paketu z nebogljenostjo, jokom, načinom izražanja, ki ga starš vsaj v začetku ne razume …

Z željo po kar najboljšem instantnem receptu za vzgojo otrok sem se tudi sama – v navalu začetnega navdušenja nad čudežnimi triki, ki bodo rešili vsako težavo – včlanila v nekaj facebook skupin, namenjenih mamicam. Tam pa naletela na … Na vse kaj drugega kot super nasvete. Hm, težko bi se izrazila z eno besedo. Naj raje naštejem nekaj primerov:

  • »Naš je star 41 mesecev.« Koliko??? Prosim za prevod oziroma izračun. Ali pa naj povem kar zase: stara sem 391 mesecev, zdaj pa računajte po mili volji. In še vprašanje – do katerega leta moram o svojem otroku govoriti v mesecih? Je to do tretjega, morda sedmega? Trenutno je star leto in tri mesece – ali že prehitro govorim o letih in bi morala še vztrajati pri mesecih? 🙂
  • »Mi pa že kakamo v kahlico.« Super, da kakate v kahlico – očitno kar vsi skupaj, ne le otroček? In še bolj super je, da zdaj to ve ves širni svet. Nekako ne prebavljam tovrstnih podatkov, ki spadajo med štiri stene, prav tako me moti pretirana samohvala, ki zveni iz takšnih stavkov. Mamice, zagotovo niste samo ve zaslužne, da otrok že kaka v kahlico. Eden bo začel prej, drugi kasneje, otroci so si različni in ne verjamem, da gre zasluga za ta dosežek vam – če že, pohvalite raje samo otroka.
  • »V šoli imamo samo petice.« Bravo, bravo! Čestitam za odličen šolski uspeh. Ampak, zakaj množina? Ali ne hodi v šolo otrok, vi pa morda v službo ali kamor koli že drugam? Resnično zanimivo mi je dejstvo, kako pogosto mamice na facebooku o svojem otročku govorijo v množini – lulamo, se jočemo, ne spimo, ne maramo zelenjave, se dojimo, že poznamo barve, pojedli smo malo zemlje … Pa naj nadaljujem kar z zemljo.
  • »Moj otrok je pojedel malo zemlje. Ali bo preživel?« Bo, bo. In pojedel bo še marsikaj bolj gnusnega, kot je zemlja. Le da tega na srečo morda nikoli ne boste vedele. Otroka pač zanima vse okoli njega, zanimajo ga okusi, vonjave, teksture, zato okuša in se dotika … Tudi zemlje, peska, vsega, kar mu je zanimivo ali nekaj novega. Tudi moj otrok je že pojedel malo zemlje in občasno si hitro malico postreže kar s tal v kuhinji, kjer kdaj ostane kakšna drobtina ali ostanek piškota.

  • »Mamice, kako bi ve rešile tole nalogo za 2. razred?« Resno??? Svojim otrokom delate domače naloge? Saj potem pa res ni čudno, da so celotne generacije otrok nepismene in neodgovorne! Če jim naloge delate že v drugem razredu, kaj šele bo? Nalog bo vedno več in vse težje bodo, ve pa boste vse to delale namesto otroka? Potem pa bo najboljše, da greste še namesto njega v šolo in pišete test. In namesto njega na razgovor za službo. Da se revček ne bo preveč namučil … Menim, da je otroku treba dati nekaj odgovornosti. V prvi vrsti je to šola, seveda pa nekaj tudi doma, pri čemer gre za najrazličnejša hišna opravila ali skrb za hišnega ljubljenčka. Le tako se bo v življenju naučil samostojnosti, skrbi zase, odgovornosti za svoje življenje, vztrajnosti …
  • »Moj otrok padel in se popraskal. Ali morava na urgenco?« Ja, če nima ravno zlomljene noge ali v loku brizgajoče krvi, bo domača oskrba najverjetneje zadostovala. Človek mora kdaj pasti, da se lahko pobere in vstane močnejši kot prej. Tako velja tudi za otroke – morajo padati, da se naučijo – pasti. To je popotnica za vse življenje. Ne smemo jih preveč zavijati v vato in ves čas paziti, da le ne bodo padli. Naj padejo in jočejo, vse to bo minilo, a izkušnja je dragocena in jih uči, kako naslednjič ne ravnati.

Še bi lahko naštevala, a imam trenutno v spominu le zgornje, precej tipične trditve in vprašanja mamic v facebook skupinah. Družabna omrežja so v naša življenja morda res prinesla veliko zanimivega, zabavnega, novega, vsekakor pa tudi veliko nepotrebnega. Ljudje pa smo jih vzeli za svoje, brez njih skoraj ne gre več živeti. Je to normalno? No, to je vprašanje, ki bi si zaslužilo obširnejši odgovor, tokrat naj zaključim s še eno mislijo o starševstvu … Dragi starši, bodite starši v resničnem, ne virtualnem življenju. Mislite, da koga res briga, kdaj se je vaš otrok odvadil pleničk? Če pa res potrebujete toliko pozornosti, pa pojdite ven, peljite partnerja na večerjo, spoznajte koga novega … Življenje se dogaja tukaj in zdaj, facebook naj bo le občasna popestritev, ne kanal za zdravljenje frustracij.