Otroci sodijo k staršem

0
578
Otrok

Takoj, ko sva se z mojim možem spoznala, sva se odločila, da bodo najini otroci ob nama, ne med nama. Kašna je sploh razlika? Velika.

Otroci so bogastvo vsake družine. Če sta partnerja pripravljena nanje, pa še toliko bolj. Vsekakor pa prihod otroka v skupnost prinese velike spremembe. V kolikor sta se partnerja dodobra spoznala že prej in se drug na drugega že navadila, je ta korak bistveno lažji. V skupnost sprejmeta novo osebo, ki to skupnost oplemeniti. Svoje navade že imata. Tako sprejmeta le še nove. Prilagodita se otroku do te mere, da ne moti njuno skupnost.

V kolikor pa se popolnoma prilagodita otroku, lahko ta skupnost začne pešati in slej ko prej pride do nesoglasij. Ukvarjata se le še z otrokom, njuna zveza pa je na preizkušnji. Če to pravočasno ugotovita, lahko brez večjih turbolenc zvezo rešita. V nasprotnem primeru pa se lahko razdre ali pa se partnerja popolnoma odtujita.

Zato sodijo otroci ob starše in ne med njih. Preprost primer je crkljanje v postelji. Otrok sodi k njima. Nikakor med njiju. Partnerja se lahko preprosto držita za roke, otrok pa se stiska zdaj k enemu, zdaj k drugemu. Saj otroci zelo radi skačejo po postelji. Največje zlo za zvezo je, kadar otroci spijo med partnerjema. Tam se najpogosteje začne propad. Naj bo otrok še tako bolan, nikakor ne sodi med starše. Najpogosteje se stisne k mamici. Pri njej je najbolj miren. Pravilo pa to ni. Z druge strani se še vedno lahko stisne partner. In vsi so srečni. Mali otroci so pravi egoisti. Točno vedo, kako starše skregati. In potem je otrok tisti, ki mu oba posvečata vso pozornost, ki jo zahteva. Tako tudi nastane ljubosumje. Take situacije je težko prepoznati. Vendar, če se imata partnerja resnično rada, bosta slej ko prej to spoznala in ustrezno ukrepala.

Družina

Tudi jaz sem naredila to napako. Prvorojenko sem postavila na prvo mesto. Ljubljeni mož pa me je na to prijazno opozoril in sem napako takoj popravila. V drugo je bilo še slabše. Rodil se nama je otrok s posebnimi potrebami. Ker sva bila že v zgodnjih zrelih letih, naju je to pošteno izčrpavalo. Kmalu sem otroka prečitala. Potreboval je nenehno zaposlitev. Mož pa ni več imel potrpljenja. Rodilo se je ljubosumje. Zato sem se trudila, da bi nekako uskladila zaposlitve otroka z moževimi potrebami. Ni mi najbolje uspevalo in sva se kar močno odtujila. Vendar je tu potrpežljivost zmagala. Otrok je svoje težave izrasel in zopet sem se lahko več posvečala možu. Naj poudarim, da sem istočasno še hodila v službo in ob delu študirala na fakulteti. To je od mene zahtevalo neskončne moči energije. Črpala sem jo iz pridobljenega znanja na fakulteti. Naučila sem se pravilnih tehnik dihanja, sproščanja in dvig kvalitete življenja. Veliko smo bili v naravi in jedli dobro hrano. To me je reševalo pred izgorevanjem. Tako sem tudi otroke postavila na svoje mesto. Ne med naju, ampak ob naju.

Da prideš do primerne zaposlitve, potrebuješ vsaj enajst let šolanja. Da postaneš dober starš, pa zgolj srečo in neskončno potrpljenje. Krmarjenje med skupnostjo, otroki in službo pa hudičevo mero prilagajanja, iznajdljivosti in vztrajnosti. Otrok pa vsekakor potrebuje oba starša.

Poznam nešteto primerov enostarševskih družin. Vso po vrsti trdijo, da je otrokom lepše, če so samo z enim. Nihče pa ne vpraša otrok. Ko ti odrastejo, pride resnica slej ko prej na dan. Do teh razhodov pa prihaja, ker se partnerja ne spoznata dovolj dobro v začetku zveze ali pa pustita otrokom, da se vrinejo med njiju. Začetna ljubezen pogori. Na pepelu pa še nikoli ni nič zraslo. Zato skupnost, ki se drži samo zaradi zaljubljenosti slej ko prej propade. A to zlo se ne da izkoreniniti. Zato menim, da so prav tako kot izobraževanje za poklic, potrebna tudi izobraževanja za starševstvo.