Z zdravstvenimi težavami se borim že skoraj celo življenje. Najprej slabokrvnost. V veliki meri je temu botroval slab zrak iz industrijske cone pod naseljem. Hrana zelo verjetno ne, ker je bila mami doma in je kuhala zelo dobro in pestro hrano. Junk fooda pa takrat tako ni bilo, oziroma ni bilo zanj denarja.
Krvna slika se je izboljšala šele, ko sem se odselila v Podčetrtek. Izučila sem se za gostinko in to je garaški poklic. Predvsem zato, ker nas takrat ni nihče učil pravilnega gibanja in dvigovanja bremen. Tako me je prvič zvilo v hrbtenici. Desne noge praktično nisem čutila.
Ker sem bila rosno mlada, se tudi moja zdravnica ni posebno zavzela in me je zdravila s tabletami. Šele, ko sem šla samoiniciativno na pregled k revmatologinji, me je začela jemati resno. Posebno, ko so rentgenske slike pokazale hudo okvaro ledvenega dela hrbtenice. Usoda pa je hotela, da sem prišla v roke odlične fiziatrinje in me je poleg odličnih in dolgih terapij, naučila še živeti s tem.
Pozneje sem nosila in rodila dva otroka brez težav. Življenje pa ni potekalo ravno tako. Razmere v gostinstvu so postajale vse slabše in temu primerni so bili tudi zaslužki. Ker sem imela majhne otroke, sem tudi iskala zaposlitve primerne za mlade mamice. To je bilo posledično še slabše plačano. Stres in skrbi so se nevidno nalagali v meni. V poznih letih sem rodila drugega otroka. Bil je neizmerno živahen in nemiren. Ogromno energije sem vložila v to, da sem ga zaposlila. Kasneje so v šoli vsi dvignili roke od njega, češ, da je popolnoma nevzgojen. Preselili smo se in zamenjali šolo. Na novi šoli so takoj vedeli, da s tem otrokom nekaj ni v redu. Obisk psihiatrinje nam je razkril težavo. Rahla disleksija. Potem se je mali nadebudnež s strokovno pomočjo razvil v čudovitega mladeniča, ki svojo pomanjkljivost kompenzira z fizičnim in intelektualnim delom.
Okrog štiridesetega leta je vse udarilo na plano. Podrl se mi je imunski sistem. Zdravniki pa zopet nič. Sama sem se uspela vzet v roke in premagala to nadlogo. V prid mi je bilo to, ker sem ogromno brala. Poleg leposlovja tudi strokovne knjige. S prehrano sem se pa tako ukvarjala vse življenje. In se še danes. V štiridesetem letu sem imela tudi kar tri nesreče. V februarju sem si zakadila nož v dlan in bila prvič v življenju šivana. V aprilu me je v službi povozil viličar. Sreča v nesreči, samo zlomljen palec na nogi brez dislokacije. Prvi mavec v življenju. Po treh tednih zamavčene noge je mišica oslabela in nisem mogla hodit. Ojačala sem si jo s plavanjem v Dolenjskih toplicah. Kasneje pa še fizioterapija. Že takrat se je čakalo. No, kot da teh neumnosti še ne bo konec, se mi je avgusta še nekdo na obvoznici zaletel v zadnji del avtomobila. Dobila sem močan pretres telesa. Vse kosti so me bolele. Takrat je verjetno fasalo tudi srce, ker se mi je pozneje pojavila še aritmija. Zakaj se to ni pokazalo na kardiotestu, še danes ne vem.
Vendar mi je bil to močan opomin, da moram nekaj narediti na sebi. Najprej sem shujšala. Počasi. Kilogram na mesec. Začela sem se še bolj intenzivno ukvarjat s prehrano. Ogromno sem se gibala v naravi. Brala strokovne članke o boljši kvaliteti življenja. Dobila sem tudi nagrado, brezplačno izobraževanje na fakulteti za velnes. Vse to mi je neizmerno izboljšalo kakovost življenja. Po prebrani knjigi Petre Škarja Najdi svojo srečo in mir pa je šlo vse samo navzgor. Otroci so odrasli. Našla sem si zaposlitev, pri kateri uživam. In v življenju počnem samo še stvari, ki me veselijo. V zadnjem času mi je začela desna stran telesa odpovedovat pokorščino. Takoj sem šla v akcijo. Mimogrede pa bom opravila še nekaj drugih preiskav. Ker je to naše neumno zdravstvo popolnoma neučinkovito, sem se odločila za samoplačniško pot. Ker imam dobro službo in nizke stroške življenja, si to lahko privoščim. Tako skrbim, da bom tudi v prihodnje fit in zdrava.
Delam v kolektivu, ki je v povprečju že malo starejši. Pogovarjajo se samo še o penziji in kdaj in kako. Ko vprašajo mene, če sem si dala že izračunat, se jim zasmejem in odgovorim, da jaz ne bom šla nikoli v penzijo. Začudeno me pogledajo. Dokler me bodo noge držale bom opravljala svoj poklic, pri katerem uživam. Naprej pa imam dovolj znanja in sposobnosti, da bom poučevala druge o kvalitetnem načinu življenja. Ker pa pišem odlične članke, se nimam ničesar bati.
Če se bodo časi kaj spremenili in bom prišla v tisto obdobje, bom vesela vsakega dodatnega finančnega priliva, drugače pa imam namen biti produktivna do konca svojih dni.