Skrivnostni japonski plešoči zombi lignji

0
241

Katsu ika odori-don je japonska jed, ki je postala znana širšemu svetu leta 2010, ko si je mnogo ljudi ogledalo popularen Youtube posnetek o jedi.

Izraz bi lahko prevedli kot skleda lignjev, ki plešejo. To je kontroverzna japonska jed, ki je postala znana po svetu leta 2010, ko je uporabnik spletnega portala Youtube ustvaril videoposnetek na to temo, ki si ga je ogledalo mnogo ljudi.

Video prikazuje brezglavega lignja na vrhu sklede rezancev in iker. Zatem se prikaže skrivnostna roka, ki drži čajnik in na lignja polije omako. Lignjeve lovke se začnejo divje zvijati, kar daje jedi neuradno ime “plešoči zombi lignji.”

Čeprav je jed za večino ljudi bizarna, ni nenavadna za japonsko družbo. Japonci imajo poseben izraz, odorigui, za prehranjevanje s hrano, ki se še vedno premika.

V opisanem primeru je ligenj že mrtev, vendar se njegove živčne celice aktivirajo zaradi natrija v omaki. Natrij sproži živčne celice in jim ukaže, da se začnejo premikati, kar prisili mišice v krčenje in sproščanje in daje izgled “plesanja.”

ligenj

Metodo prehranjevanja odorigui lahko najdemo povsod po Japonskem. Kljub temu pa ni jasno kje na Japonskem so to metodo prvi prakticirali in izumili. Praksa se je verjetno najprej razvila v ribiških mestih, morda celo sočasna v več mestih naenkrat, zaradi česar so tudi danes določene variacije v tej metodi uživanja hrane.

V mestu Fukuoka se izraz odorigui skoraj ekskluzivno uporablja za žival shiro-uo. To je majhna riba podobna jegulji, ki se premika od oceana proti sladkovodnimi viri vode, kjer se drsti. Te ribe se nemudoma pojejo še žive, ker začnejo propadati takoj, ko umrejo.

Prehranjevanje z majhnimi živimi ribami morda lahko pomaga razložiti kako so Japonci prišli do ideje, da začnejo jesti tudi večje glavonožce po podobnem postopku. Navsezadnje je odorigui le del večje “žive” pite jedi japonske kuhinje.

Plešoči zombi ligenj se pripravi zelo preprosto. Kuhar ga razreže na tri kose in ga postreže z omako. Nekateri strokovnjaki menijo, da ta jed nima dolge zgodovine na Japonskem, temveč se je razvila šele nedavno v 20. stoletju kot zanimiv trik za privabljanje kupcev in turistov.