Šolske malice? »Misija nemogoče«

0
90

Koliko časa še? Seveda smo tako ali tako na koncu vsega krivi starši, ker ne znamo vzgajati otrok. Kako za vraga. Kako so pa nas učili.

Kot strokovnjakinja za prehrano opisujem sledeči problem. Šolske malice. Moje znanje obsega trideset letno intenzivno pridobivanje znanja na tem področju. Vse povezano s prakso. Tudi šolsko prehrano sem vodila dve leti. Potem smo podjetje zaprli, ker je država ukinila subvencije. Bravo, naši.

V kakovost šolske prehrane se ne bom podajala. Na nekaterih šolah imajo to zelo dobro urejeno, na nekaterih pa popolnoma mimo. Zopet je kriva država, ker odobri najcenejše, kar pa ni vedno tudi kakovostno. Vendar še vedno trdim, da se da tudi iz slabih sestavin z nekaj triki narediti dobro hrano. Ampak kuharji v šolah so tako slabo plačani, da se jim enostavno ne da razmišljati v tej smeri. Pa to ni prav. Ampak tako pač je. Ves poklon pa tistim, ki to niso. Tudi taki, k sreči, obstajajo.

Preprosto nimajo časa za malico

Dotaknila se bom problema časa, odmerjenega za malico. Včasih ni samo, kaj jemo, vendar veliko več, kako jemo. Nekaj sem o tem že pisala (https://www.preberite.si/zdrava-prehrana-2/). Otroci preprosto nimajo časa pošteno pojesti dobrega obroka v šoli. Večina šol jim da na voljo borih dvajset minut. Temu rečejo veliki odmor. Kakšen odmor neki. Dobesedno letijo iz učilnice v jedilnico, nekateri žal še to ne. Na hitro zmečejo vase obrok in imajo natanko še par minut za obisk stranišča. In že na naslednjo uro. Če je to veliki odmor, potem je z našim šolstvom nekaj zelo narobe. In šola naj bi potemtakem bila vzgojna in izobraževalna institucija.

Otroci za svoj razvoj potrebujejo kakovostne obroke, katere morajo zaužiti počasi in z užitkom. Sama izhajam še iz generacije, ko je bila moja mami doma gospodinja. Imela sem zelo veliko srečo. Zjutraj je z nami vstajala, nam pogrela čaj in postavila na mizo manjši prigrizek. Za dober zajtrk dovolj. Tako smo že siti odšli v šolo. To se je odražalo na našem uspehu. No, ravno odličnjaki nismo bili, za to so bili drugi razlogi. Vendar sva danes zelo uspešni osebnosti. Tudi, ko smo se vrnili iz šole, nas je čakal prigrizek, kljub šolski malici. Kosilo je bilo ob treh, ko je iz službe prišel oče. Jedli smo dobro hrano, v miru in tišini, počasi.

V današnjem času, polnem stiske s časom je to »Misija nemogoče«. Zato bi bilo prav, da vsaj šole poskrbijo, da otroci pojejo okusne obroke v miru in počasi. Pa tudi kakšna ura teoretične vzgoje ne bi bila odveč. Pri pouku gospodinjstva pa bi bilo zelo zaželjeno, da se otrokom predstavi enostavno in hitro pripravo obrokov. Načrtovanje obrokov skozi teden pa bi bila že češnja na vrhu sladoleda. Tako malo, pa tako učinkovito. Tako pa morajo mlade gospodinje, ki so, povrhu vsega še zaposlene, te informacije iskati na spletu ali pa drago plačevati svetovalce. Da, danes je svetovalec s področja načrtovanja prehranskih obrokov zelo donosen in iskan posel.

Misija nemogoče je mogoče

Predstavila bom projekt »Misija nemogoče«, katerega del sem bila kot vodja šolske prehrane. Ustanovitelja podjetja sta bila mlada podjetnika, ki sta prepoznala problem šolske prehrane. Nista pa bila gostinca. Tako sta k sodelovanju povabila še mene. Za me je bil to nov izziv in sem privolila. Oblikovali smo čudovito ekipo v Ljubljani. Za izbiro dobaviteljev sta mi dala proste roke. Omejila sta me samo finančno. Nov izziv. Z dobavitelji mi je uspelo izposlovati najbolj ugodno ceno živil. Ker sta bila redna plačnika, sem jim lahko vedno »sedela na glavi«, ko je bilo vprašanje kakovosti. Z odličnim kuharjem smo pripravljali kar osem vrst malice za 450 obrokov. Dve mesni, zelenjavno (vegetarijansko), mlečno, sendvič s salamo, sendvič s tuno, sendvič z zelenjavo, sladko malico. Otroci so bili navdušeni. Obroke smo pripravljali za eno ljubljanskih gimnazij. Ta šola je pravočasno prepoznala problem prehrane in jo rešila na svojstven način, ki ga sama pogosto propagiram. Dijaki te gimnazije so imeli časa za šolsko malico kar 50 minut. Šolsko uro in pet minut odmora. Vsako uro en letnik. Vsak dan v tednu drugače. Ti otroci so se lahko v miru najedli in se še pošteno spočili med velikim odmorom. V jedilnici je bil vedno red in mir. Temu je pripomoglo tudi izobraževanje teh otrok. Svoj sloves odlične kuhinje smo naslednje leto potrdili še na eni mariborski gimnaziji in večjem podjetju. In uspešni bi bili še danes, če ne bi država posegla vmes.

Dragi šolniki in osebe, ki odločate o tem. Zamislite se. Starši pa uporabite svoj glas. »Misija nemogoče«, je še kako mogoča. Omogočite našim otrokom kakovosten obrok v šoli.