Sveče, večni problem okoli 1. novembra

0
62

Bliža se dan spomina na mrtve. 1. november. In mediji so polni člankov na temo nagrobnih sveč. Iz kod izvira ta navada, ne vem.

Tudi sama sem jih nekoč prižigala na grobovih bližnjih. Pa jih po treznem razmisleku, po končanem višješolskem študiju, ne več. Šele takrat sem začela misliti s svojo glavo. Tudi sama sem bila žrtev izročila in navad. Vendar bolje pozno, kot nikoli.

Še vedno občasno obiščem grobove, kjer so legli moji bližnji k zadnjem počitku. Ampak nikoli okrog 1. novembra. Takrat je prevelika gneča. Obiščem jih, ko sem v bližini. In na grob položim rdečo vrtnico s črno pentljico. Skromno, a vendar. Zame dan spomina na mrtve ne obstaja. Svojih bližnjih se spominjam skozi celo leto. Ob različnih situacijah.

Največkrat se spomnim svoje stare mame. Skromna ženička je legla k počitku le nekaj dni pred 97. rojstnim dnevom. Dočakala je rojstvo obeh mojih otrok. In tudi onadva se je še spominjata. Kako preprosto in bogato je živela. In poslovila se je v slogu. Vsem nam je dala možnost, da smo se poslovili od nje. Ko jo je obiskal še zadnji vnuk, je naslednji dan ob globokem izdihu sredi noči zaspala za večno.

Potem je tu mož moje tete. Huda bolezen ga je mučila dolga leta. Mene je vedno spodbujal. Bil je edina oseba, ki je prepoznala moje talente. Le on je vedel, da bom nekoč velika osebnost. Ko sem diplomirala, je, žal, že počival v miru. Vendar, ko sem držala diplomo v roki, sem se ozrla proti nebu in se mu zahvalila. Vem, da še ni na nebu. On še vedno počiva v svojem grobu. Pa vendar. In kadarkoli se spomnim na višješolski študij, je vedno v mislih z mano. In ko bova nekoč zopet skupaj, vem, da mi bo stisnil roko in čestital k uspehu.

Tudi moja sestrična živi v spominu z mano. Nekoč ga je krepko polomila in ni prišla po mene na dogovorjeno mesto. K njej me je potem peljal človek, katerega sem spoznala na avtoštopu. Danes je moj mož. Za vedno je dobila vzdevek Takriva. Oseb je še veliko, saj sem na svetu že več kot pol stoletja. In vsak mi je bil po svoje drag. Tudi očetova mama. O njej nisem imela ravno dobrega mnenja. Mnogo let po njeni smrti pa so mi povedali, da imam svoj največji talent ravno po njej. Bila je namreč odlična in priznana kuharica v tujini. Jaz priznana nisem. Odlična pa vsekakor. In neizmerno ljubim svoj poklic.

In še eno stvar sem se pred leti naučila. Kadarkoli se grem poslovit od nekoga, nikoli ne izrečem bližnjim sožalja. Samo sočutje. Tega me je naučil moj bratranec, ko smo se poslovili od njegovega očeta. Tega, ki me je spodbujal. Stric je bil dolga leta hudo bolan. Ob njem je trpela vsa družina. In smrt je bila rešitev zanj. Bližnji so bili srečni, da se je trpljenje končno končalo. Nobene žalosti. Ljudje pa smo vsi v vrsti izrekali sožalje. Bratranec mi je potožil, kako neumno se mu to zdi. Mi smo srečni, oni pa nam izrekajo sožalje. Zopet mi je naredilo preblisk v moji glavi. Sočustvujem. To je moja beseda ob slovesu.

Črnina se še vedno nosi v znak žalovanja. Obstaja še celo neko nenapisano pravilo, koliko časa za kom. Jaz lahko žalujem vse življenje. Bom hodila v črnini potem celo življenje. Ne. Črna barva že tako ni moja barva. Da bi morala se oblačiti črno, bi pa verjetno zbolela v najkrajšem možnem času. Tega si pa moj pokojni bližnji gotovo čisto nič ne želi. Ko sva se poslavljali z moževo mamo, mi je strogo zabičala naj ne nosim črnine na pogrebu. Kajti vedela je, kaj jaz mislim o črnih žalnih oblekah. Ubogala sem jo. Da pa sem zadovoljila sorodstvo in nisem bila črna ovca, sem oblekla temno moder hlačni kostim.

Tudi letos sem že in še bom obiskala grobove svojih bližnjih in na njih položila rdečo vrtnico s črno pentljico.