»Na varni razdalji so se zbirali čolni. Ko se je to naenkrat zgodilo, se je v samo nekaj sekundah ognjena krogla razširila do premera, večjega od 5 kilometrov. Gobast oblak se je dvignil kilometre nad kraterjem, ki je nastal na mestu otočka Elugelab, širine skoraj dva kilometra in globine 50 metrov. Bilo je 1. novembra 1952, ko je otok Elugelab v atolu Enewetak (območje današnjih Maršalovih otokov) prenehal obstajati,« je samo eden od mnogih zapisov, ki opisujejo usodo otoka.
Tam še danes živijo
Ogromni valovi, ki jih je sprožila vodikova bomba pri tej poskusni eksploziji ameriške vojske, so v trenutku izbrisali vso vegetacijo na atolu, ko se je oblak polegel, pa je območje prekrila gmota pepela in prahu. Seveda, radioaktivnega. Po popisu prebivalstva leta 2011 na atolu, ki šteje ogromno otočkov, še danes živijo ljudje – kar 664 jih je.
Černobil je kaplja v morje …
V kakšnem okolju živijo, je pokazala študija znanstvenikov kolumbijske univerze. Ti so na območju merili raven radioaktivnih izotopov in sevanja ozračja – kot posledice skupno kar 67 jedrskih eksplozij v okviru ameriških poskusov na atolih Bikini in Enewetak med letoma 1946 in 1958. na kar 11 otokih so našli nevarne koncentracije americija 241, cezija 137 in plutonija 238, 239 ter 240. Gre za izotope, s katerimi ni ravno najbolje biti obkrožen, poleg tega pa je sevanje na tem območju še vedno med 10 in 1000-krat večje kot tisto, ki so ga dandanes izmerili v neposredni bližini černobilske jedrske elektrarne.
Seveda, takšni rezultati tik po eksplozijah ne bi bili prav nič nenavadni, dejstvo pa je, da se je to dogajalo pred približno 70 leti! Leta 1956 so ZDA Maršalove otoke razglasile za najbolj nevarno območje na svetu, kar se tiče sevanja. Zakaj pa so te koncentracije še danes tako visoke? Zaradi ogromne energije teh 67 eksplozij, ki presega energijo skoraj 1000 jedrskih poskusov, ki so jih ZDA opravljale v tistem času tudi drugod po svetu.
Na atolu Bikini danes ne živi nihče, razen peterica, po okoliških atolih pa živi nekaj tisoč ljudi, ki so izpostavljeni močnemu sevanju. Naj dodamo, da je bila samo poskusna eksplozija iz leta 1954, znana kot Castle Bravo, približno 1000-krat močnejša od tistih, ki sta opustošili Hirošimo in Nagasaki! ZDA so območje za nekaj časa celo razglasile kot varno za vrnitev domačinov, vendar temu ni tako. Res so območje skušali dekontaminirati, vendar to ni bilo dovolj …
Prebivalci atola Rongelap, na katerem danes živi 79 ljudi, so verjeli, da so samo 152 kilometrov stran od Bikinija varni pred najsilovitejšo eksplozijo iz leta 1954! Pa niso bili, dosegle so jih radioaktivne padavine, prav tako prebivalce atola Utirik, ki je od Bikinija oddaljen 483 kilometrov. Te so Američani nekaj dni po eksploziji evakuirali, vendar so posledice ostale.
Mutirani morski psi
Pred nekaj leti so območje obiskali tudi znanstveniki univerze Stanford in presenečeni obstali, ko so videli, da je podvodno življenje tam zelo pestro. Pestro, pa tudi zelo veliko – našli so mutirane tune, morske pse, različne ribe … Korale v velikosti avtomobila in podobno.
Ne bo boljše
Žal za te otoke ni svetle prihodnosti … Velike količine radioaktivnih sedimentov so se z desetletji usedale na dno v neposredni bližini idiličnih atolov, ta material pa morje nosi na obalo. Ker se morska gladina počasi dviga, pa ocenjujejo, da bo postalo vse slabše in slabše. Atoli na Maršalovih otokih bodo vse bolj onesnaženi.