Odličen predlog za unovčitev turističnega bona


Še vedno nimate ideje, kako unovčiti turistični bon?

Zadnjih nekaj mesecev je veliko govora o turističnih bonih. Predvsem o tem, kako in kje jih unovčiti, zadnje čase pa lahko beremo tudi o izkušnjah, ki jih posamezniki doživljajo ob unovčitvi turističnih bonov. Na dan prihajajo tako negativne izkušnje, kot tudi pozitivni vtisi. Tokrat je na vrsti prava pozitivna zgodba slovenskega turizma, ki predstavlja vzor pravega gostoljubja.

Prav zaradi turističnih bonov se je naša družina letos zavestno odločila, da bo, prvič po dvajsetih letih, oddih preživela doma, v Sloveniji. Da bonov ne bomo unovčili za obalna mesta v Sloveniji, je tudi padla odločitev. Letošnje leto smo si zadali izziv, da dar od države porabimo za spoznavanje novih krajev v  Sloveniji, ki jih verjetno ob drugačnih okoliščinah, sicer ne bi.

Kar veliko srečo smo imeli, da smo v zadnjem trenutku in čisto slučajno, na socialnem omrežju naleteli na oglas gospe Sabine, o tem, da se je, zaradi odpovedi rezervacije neke družine, sprostil prosti termin za najem hiše v Rovtah. Na oglas smo res hitro reagirali in rezervirali najem počitniške hiše, ki sicer sprejme do 11 oseb. Že takoj naslednje jutro smo bile dve družine, skupaj osem oseb, na poti proti Rovtarskim Žibršem.

Za naselje Rovtarske Žibrše do danes še nisem slišala. Gre za manjše naselje v občini Logatec. Naselje se razprostira na več kot 700 metrov nadmorske višine. Kraj obdajajo Rovte na jugozahodni strani in Medvedje Brdo na severovzhodni strani. Kraja ni težko najti in je dobro označen.

Na dogovorjeni lokaciji nas je pričakala gospa Sabina, ki svojo nastanitev oglašuje kot Holiday home Sabina in jo lahko najdete tako na Bookingu, kot tudi na Facebooku. Hiša stoji na idilični lokaciji ob robu gozda. Gospa Sabina je izjemno prijazna in zelo preprosta gospa. Izjemno lepo nas je sprejela in nam razkazala svojo počitniško hišo ob robu gozda, kjer smo naslednje tri dni preživeli naš kratek oddih. Hiša stoji na prekrasni parceli na hribčku, iz katerega se razprostira čudovit pogled na hribe. V naselju prevladujejo pašniki, imajo zaradi precej nerodovitne zemlje pa tu najbolj uspevata oves in krompir. No, pa sivka, vsaj naši gostiteljici, ki jo ima posajeno ob zasebni cesti, ki vodi do hiše.

Lokacija same turistične namestitve je kot nalašč odlična izhodiščna točka za kolesarjenje ali za  kratke sprehode. Le slaba dva kilometra od počitniške hiške, je oddaljena turistična kmetija. Sploh otroci bodo navdušeni nad živalmi, za katere skrbijo na tej kmetiji. Tudi kosilo si lahko privoščite tu. Od živali je bil seveda najbolj zanimiv osliček, imajo pa tudi krave, račke, goske, piščančke, prašičke, in tudi zajčke in pava. Del poti do te kmetije vodi čez gozd in po tej poti lahko srečate tudi kakšnega medveda, vsaj opozorilne table opozarjajo na to. No, domačini so nam povedali, da medvedov, vsaj zdaj, ni.

Če se vrnem k naši nastanitvi. Še ena zanimivost. Naša počitniška izbira, stoji na parceli, kjer je v času med obema svetovnima vojnama potekala meja med Kraljevino SHS in Italijo. Na parceli stoji še ostanek kamna, ki je določal to mejo. V bližnjem gozdu so, kot nam je povedala gostiteljica, tudi še štirje vojaški bunkerji, iz katerih so vojaki stražili mejo.

Ker smo posamezniki v obeh družinah raziskovalnega in adrenalinskega duha, smo seveda besede gostiteljice o tem, da so v gozdu štirje ostanki vojaških bunkerjev, le najti jih potrebno, ker so zaraščeni, vzeli zelo resno. Šli smo v gozd in raziskovali. Ob iskanju bunkerjev smo se zabavali. Precej navdušeni so bili otroci. Našli smo tri od štirih bunkerjev. Vsi trije bunkerji so bili res zelo zaraščeni in človek jih težko najde. No, z malo logičnega razmišljanja in vojaške strategije, nam je šlo kar dobro.

Nastanitev, ki smo jo rezervirali in plačali s turističnimi boni, nam je ponudila res pravi luksuz. Da o lični in skrbno načrtovani notranji opremi, za katero ima gospa Sabina res smisel, niti ne govorim. Vse je bilo čisto, hkrati pa nismo nič potrebovali prinesti s seboj. Za brisače, halje, kuhinjske serviete, posteljnino in še marsikaj, je poskrbela kar gospa Sabina.

Turistična hiša ima štiri spalnice, dve spalnici imata zakonsko posteljo, v dveh pa so enojne postelje za otroke, v eni je tudi pograd. Vsaka soba je drugačna, vse pa so izredno lepe in stilsko zelo dovršene. Kuhinja, jedilnica in dnevni prostor so združeni v en prostor, z lepo opremljenim pohištvom in dekoracijo. Tudi pred hišo je dovolj prostora za druženje. Na voljo je električni žar, pa tudi kamin. V primeru slabega vremena in če se želite rekreirati, je na voljo tudi sodobna tekaška steza.

Glede na to, da so naši otroci vajeni morja in pa bazenov, so bili nad tem, da pred hišo ni bazena, sprva malce razočarani. Ampak kaj kmalu so se jim zaiskrile oči, ko so videli, da nastanitev nudi jakuzzi. Niti za trenutek več ni bilo razočaranja. V momentu jih ni bilo več na spregled, odpakirali so kovčke, si poiskali kopalke in že je bila akcija.

Poleg jakuzzija, pa smo na svoj račun prišli tudi odrasli. Kar dve  vrsti savne nudi namestitev. Na voljo je tako parna kot tudi suha savna oziroma turška in finska savna.

Če smo lahko prebrali že veliko zgodb o nezadovoljstvu, nategancijah in visokih cenah, na primer članek TUKAJ , ki so jih doživeli posamezniki na različnih turističnih lokacijah po Sloveniji, pa osebno lahko rečem, da smo mi za svoje turistične bone dobili več, kot smo si lahko želeli. In tudi pozitivne zgodbe je potrebno deliti. Tudi naučili smo se veliko, saj smo spoznali kraj, ki ga sicer ne bi, naš mini oddih pa je minil prehitro.

Kot velikokrat rečemo, doma je najlepše, to v našem primeru zagotovo drži. Premalo se zavedamo, da nam Slovenija lahko nudi veliko lepega. In oddih ni samo morje. Če smo ta vikend imeli malce smole z vremenom, nas to sploh ni motilo. Ni lepšega kot sedeti v jakuzziju, poslušati mirno glasbo, si privoščiti kozarček šampanjca in gledati skozi odprta vrata terase, kako se v dolino spušča megla, čez hribe pa se vije mavrica. Te spokojnosti in lepoto narave, ne bi zamenjala za nobeno plažo ob morju in naši turistični boni so bili definitivno dobro unovčeni.

Od gospe Sabine smo se morali poslovili. Nismo mogli prehvaliti njenega gostoljubja. Na koncu je vsaki družini gospa Sabina izročila še darilce.

 

Nedavni prispevki